Dandanes na internetu najdemo marsikaj. Verjetno je že vsak navdušenec nad elektroniko kdaj na internetu našel načrt za izdelavo vezja, ki bi ga pa želel imeti tudi sam.

Včasih pa se zgodi, da je naš projekt, še zlasti vezje, zahteven za izdelavo. Zato sem se za začetek odločil, da na kratko opišem in predstavim nekaj različnih postopkov izdelave tiskanih vezij.

1.) Narišimo shemo in vezje

a) Ročna metoda

Najpreprostejša vezja lahko narišemo kar z roko. Ko imamo pred sabo načrt, poskušamo elemente na papirju razporediti tako, da se povezave med njimi ne križajo. Idealno je, če nam uspe elemente razporediti tako, da lahko vse povezave izvedemo brez križanja. Sicer pa povezavo izvedemo po zraku s pomožno žico.

Tukaj je primer preprostega vezja, ki ga brez težav narišemo na roko:

b) Risanje s programom

V začetku nekoliko zahtevnejša, a v praksi po navadi edina uporabna metoda je risanje z računalnikom. Najbolj široko uporabljan je program za risanje vezij EAGLE, ki je za domačo uporabo brezplačen (omejitev velikosti vezja je pol evro plošče, sicer pa normalno funkcionalen). V program prerišemo shemo, potem na vezje postavimo elemente, nato pa nam program sam nariše povezave.

2.) Prenos na vezje

a) Ko smo to naše vezje na papirju spravili na želeno velikost, ga z alkoholnim markerjem prerišemo na prej dobro očiščeno bakreno ploščo. Za risanje lahko uporabimo tudi druge stvari, na primer lak za nohte,… ideja je, da na pobarvanih mestih zaščitimo nanos bakra za naslednji korak.

b) Ko smo dobili želeno obliko vezja imamo na voljo dva postopka prenosa na bakreno ploščico: foto postopek in prenos tonerja.

Foto postopek:

• Za izvedbo foto postopka potrebujemo:
• Tiskalnik za tiskanje filma
• Folijo, primerno tiskalniku
• UV-svetilko
• Razvijalec in banjico za razvijanje
• Na svetlobo občutljiv lak in bakreno ploščico ali že lakirano bakreno ploščico (priporočeno)

Najprej iz programa na folijo (prosojnico) natisnemo vezje (film). Nato pripravimo bakreno ploščico. V kolikor se odločimo za lakiranje, ravnamo po navodilih proizvajalca laka, če pa smo kupili že lakirano ploščico, pa samo odstranimo zaščitno folijo. Na ploščico naravnamo film in ga pokrijemo s kosom stekla, da se film lepo prilega ploščici. To potem damo na osvetljevanje pod UV svetilko za (po navadi) 15-20 minut, odvisno od moči svetilke.

Po zaključku osvetljevanja sledi še razvijanje v banjici, kjer smo ta čas pripravili razvijalec. Razvijanje traja kratek čas, okoli ene minute. Ko je razvijalec odstranil ves odvečen lak, to je tisti, ki ni bil prekrit z natisnjenim filmom, ploščico dobro speremo z vodo. Razvijalec potem prelijemo v plastenko, kjer bo počakal do naslednje uporabe.

S tem smo, tisto vezje, ki smo ga prej narisali v programu, »prenesli« na vezje.

Prenos tonerja:

Za izvedbo postopka potrebujemo:

• Laserski tiskalnik
• Papir, popolnoma poljuben, najboljši je reklamni
• Laminator, po domače breskvica***
• Bakreno ploščico
• Banjico z nekaj vode

Najprej iz programa natisnemo vezje. Naj poudarim, da moramo izbrati Mirror (zrcaljenje), ker bo prenos potem naredil zrcalno sliko. Kar se tiče papirja: navaden papir je dober, predober. Zato, če smo malo ekološko usmerjeni, uporabimo papir, ki nam ga poštar vsak dan prijazno porine v nabiralnik. Reklame torej. Sploh ni važno, če so na papirju že natisnjene reklame, ker se bo prenesel samo toner ki ga bomo natisnili.

Ko smo tako na papir natisnili vezje, ga obrežemo na velikost naše ploščice in ga s selotejpom prilepimo na dobro očiščeno ploščico. Vklopimo laminator in ko se segreje, skozi spustimo našo ploščico z nalepljenim papirjem. Naredimo nekje 6 prehodov skozi dobro ogret laminator. To število ni kritično in gre po sistemu bolje več kot manj, oziroma, po nekaj izdelanih vezjih vidimo, koliko je premalo in koliko je dovolj.

Potem sledi ohlajanje v vodi. Tam ploščico pustimo nekaj minut, potem pa, ko se papir dodobra razmoči, ga posvaljkamo s ploščice. Ko smo tako odstranili ves papir, nam na ploščici ostane prenos vezja, tisto kar smo natisnili s tiskalnikom – torej plast tonerja.

3.) Jedkanje

Ko smo vezje po enem izmed zgoraj opisanih postopkov prenesli na bakreno ploščico sledi odstranjevanje odvečnega bakra. Jedkanje. Za ta postopek lahko uporabimo več različnih kemičnih mešanic. Najmanj nevaren, a še vedno učinkovit je železov tri klorid, ki ga lahko v obliki granulata kupimo v vsaki trgovini z elektromaterialom (na primer HTE, ic-elektronika, conrad,…).

V banjici po navodilih granulat raztopimo in notri potopimo našo ploščico. Če ves čas pridno mešamo, se rezultat kmalu prikaže, po navadi pa postopek jedkanja v tej raztopini traja nekje 20 minut. Ko se je pokazalo naše vezje in je kislina raztopila ves odvečen baker, ploščico vzamemo iz banjice in jo dobro speremo, raztopino pa prelijemo v plastenko, da jo bomo lahko uporabili tudi naslednjič.

4.) Pregled vezja in vrtanje lukenj

Ko smo ploščico osušili, jo pregledamo za napakami, to je, če se nam je kje kaka vez prekinila ali pa če sta se kje dve vezi sprijeli skupaj. Napake odpravimo in se lotimo vrtanja lukenj.

In tako smo prišli do konca. Ko imamo izvrtane vse luknje se lahko lotimo postavljanja elementov na vezje in spajkanja. Na koncu sledi še preizkušanje našega vezja in če smo vse pravilno povezali, bi ob priklopu na delavno napetost moralo vezje delovati.

Za konec…

V zaključku bi rad naredil eno hitro primerjavo vseh treh metod za prenos vezja na ploščico:

• Ročna metoda je hitra, a kaj hitro odpove, saj pri večjih vezjih na pamet ne moremo najti vseh povezav. Problem je tudi, če moramo izdelati več kopij, saj je večkratno risanje zamudno, dolgotrajno in dolgočasno.

• Foto postopek je zelo natančen a hkrati zelo zahteven in dolgotrajen. Zahtevnost se pokaže predvsem pri dejstvu, da moramo dobro poznati obnašanje laka za dobro določanje časa osvetljevanja. Sam postopek traja nekako takole: 10 minut za tiskanje in sušenje filma, 20 minut osvetljevanja in kakšna minuta razvijanja. Skupaj, od računalnika do razvitega vezja dobre pol ure. Če želimo na vezju kaj popraviti, moramo začeti od začetka, kar pa je ob večkratnem popravljanju drago: tako prosojnice kot lakirane plošče niso ravno poceni. Paziti moramo tudi na stik z razvijalcem, ki je močna baza in zato tudi zelo nevaren. Ob predpostavki, da imam tiskalnik doma, potrebujemo samo še UV svetilko, ki danes tudi ne predstavlja več nekega velikega stroška, tako da je začetna investicija dokaj nizka.

• Prenos tonerja s pomočjo laminatorja je meni najljubši postopek. Natančnost je omejena le s kvaliteto našega tiskalnika, ki danes ni več problem, saj so tudi najcenejši laserski tiskalniki že dovolj dobri. Sam postopek je zelo poceni in hiter, saj poleg papirja, ki smo ga dobili zastonj, potrebujemo samo še navadno bakreno ploščico, ki pa je nekje 10x cenejša od lakirane. Sam postopek traja: kako minutko za tiskanje, nekje pet minut, da naredimo 6 prehodov skozi laminator in kakšno minuto kopanja v vodi, skupaj nekje 15 minut. Če na vezju najdemo napako, pa je popravljanje bistveno manj »boleče«. Ker ploščico samo ponovno očistimo, natisnemo popravljeno vezje in ponovimo postopek prenosa. Če imamo laserski tiskalnik na voljo doma, moramo kupiti samo še laminator. Najceneje je, da skočimo v bližnji interspar, kjer ga dobimo že za manj kot 20€.

Članek je namenjen predvsem kot podpora za branje prispevka o izdelavi svetlobnega napisa. Opise metod sem strnil v najkrajšo možno obliko in ravno za to upam, da so vsaj kolikor toliko razumljivi in upam da zadostujejo za osnovno razumevanje, za več pa, veste kje me najdete

Lp

*** Laminator ki ga uporabljam je zelo razširjen, je znamke Peach, in zato ker je že dolgo časa najcenejši, mu ljubkovalno pravimo kar breskvica